Pisave in pisave: ali so avtorsko zaščitene? 

Slika, ki prikazuje beležko na leseni mizi z barvnimi svinčniki okoli nje. Besede: 'Kaj je tako narobe s pisavami?' so napisani v beležki z različnimi pisavami. Slika iz tukaj.

Z veseljem vam predstavljamo gostujočo objavo Shivama Kaushika o avtorskih pravicah pisav. Shivam je nedavno diplomiral pravo na hindujski univerzi Banaras v Varanasiju. Pred tem je za nas napisal več gostujočih objav z naslovom Odredba o prepovedi 'Jhund': avtorske in osebnostne pravice v zgodbah iz resničnega življenja"Avtorske pravice in spletni seminarji: lastništvo, licenciranje in poštena uporaba' "Vladni osnutek vzorčnih smernic o izvajanju politike pravic intelektualne lastnine za akademske ustanove – kritika','Preoblikovanje zahteve po razkritju tujih prijav s Patentnim priročnikom 2019"in"Ali je orbitalne prenosne trajektorije mogoče patentirati?"

Pisave in pisave: ali so avtorsko zaščitene? 

Shivam Kaushik

V prevladujočih programih za obdelavo besedil je natrpanih veliko število pisav in tipografij. Njihova funkcija je tako temeljna, prisotnost pa tako vseprisotna, da se misel, da so pisave in vrste črk upravičene do zaščite avtorskih pravic, sprva zdi nepredstavljiva. Toda kot bom razpravljal v tej objavi, izpolnjujejo merila za upravičenost, kot jih določa Zakon o avtorskih pravicah iz leta 1957.

Preden začnemo, naj pripravim glosar za to objavo. 'Typeface' nanaša na posebno obliko črk, številk, oznak in simbolov. Kar pogovorno imenujemo "pisava", je pravzaprav pisava kot pisava spremembe z velikostjo, poševnim tiskom, krepkim tiskom in slogom. To pomeni, tradicionalno, "pisave" in "pisave" niso bili uporabljeni kot sinonimi, razlikovanje med njima pa je bilo pomembno, ko so se za tiskanje uporabljale črke iz kovinskih blokov. V digitalni dobi so programi za obdelavo besedil naredili razlikovanje zastarelo in skrivnostno. Zato bom za namene te objave uporabil besedo "pisava" za označevanje pisav in pisav. Ta objava se ukvarja samo z avtorskimi pravicami pisav z vidika umetniškega dela in ne raziskuje avtorskih pravic pisav kot kode ali literarnih del.

Razbijanje argumenta "brez avtorskih pravic za pisave".

Pravni položaj v Indiji je tak pisave niso zaščitene z avtorskimi pravicami po svojem zakonu o avtorskih pravicah, tj. po Zakonu o avtorskih pravicah iz leta 1957 (stran 5). Vprašanje avtorskih pravic pisav se je prvič pojavilo v sodni obravnavi leta 2002, pred odborom za avtorske pravice v Re Anand Razširjeno poševno pri čemer je odbor menil, da pisave niso avtorsko zaščitene. Nekateri razlogi, ki jih je navedel odbor v podporo tej odločitvi, so našli podporo tudi zunaj tega naročila. V naslednjih odstavkih obravnavam več teh argumentov.

Po po eni strani pisave niso le umetniške, ampak imajo tudi utilitarni vidik; so črke, številke, ki so gradniki besed in jezika. Ta argument temelji na uveljavljenih načelih zakonodaje o avtorskih pravicah (podrobno raziskanih spodaj), da trdi, da če umetniških lastnosti umetniškega dela ni mogoče ločiti od njegovega funkcionalnega/uporabnega vidika, potem delo ne more biti zaščiteno z avtorskimi pravicami. Uporabljeno v tem primeru, ne glede na to, kako umetniško je črka napisana, dokler estetske olepšave ni mogoče ločiti od funkcionalnega vidika, torej je črka, torej pisava, nezaščitena. Morda zato pisav v ZDA ni mogoče zaščititi z avtorskimi pravicami. Ameriški zakon o avtorskih pravicah iz leta 1976 izrecno izključuje mehanske ali utilitarne vidike uporabne umetnosti iz definicije umetniške obrti. Toda argument o ločljivosti ne drži vode v indijski jurisdikciji, ker posest utilitarnega vidika ni po sebi diskvalifikacija avtorskih pravic po Zakonu o avtorskih pravicah. Zakon ne zahteva, da je delo razdeljeno na svoje umetniške in utilitarne vidike in da sta neodvisna drug od drugega, da bi se po zakonodajni shemi imenovala umetniško. Dokler je vsota uporabnega in neutilitarnega vidika dovolj umetniška, da prestopi prag izvirnosti in scenènes à faire doktrine, je delo lahko avtorsko zaščiteno.

Drugi argument proti avtorsko zaščitenim pisavam je, da avtorske pravice v Indiji izhajajo iz Zakona o avtorskih pravicah iz leta 1957, kot je določeno v razdelku 16 zakona. Scaria in George v svojem članku Copyright and Typefaces (p.9) trdijo, da je katera koli pravica ali predmet, ki ni posebej naveden v Zakonu o avtorskih pravicah, zunaj področja varstva avtorskih pravic v Indiji. Podoben pristop je sprejel odbor za avtorske pravice v edinem primeru, ki je do danes obravnaval to sporno vprašanje v Indiji, kot je tudi navedeno zgoraj. In Re Anand Razširjeno poševno odbor za avtorske pravice je odločil, da:

"Splošna beseda, ki sledi določeni besedi podobne narave ... prevzame svoj pomen iz njih in se razlaga tako, da se uporablja samo za stvari istega splošnega razreda, kot so naštete v Priročniku o razlagi statutov 12. izdaja (Bombay, Tripathi 1969) na straneh 297-306. Z uporabo te razlage za opredelitev umetniških del je pomen „kakršnega koli drugega dela umetniške obrti“ omejen s posebnimi opredelitvami, podanimi v 2 c (i) in 2 c (ii); ker je pred besedo umetniško delo beseda "drugo", to zagotovo nakazuje, da se nanaša na nekaj drugega kot na tista, omenjena v 2 c (i) in 2 c (ii), vendar istega rodu«.

 Odbor je napačno uporabil pravilo ejusdem generis sklepati, da klavzula (iii) oddelka 2 (c), tj "vsako drugo delo umetniške obrti" se razlaga v luči posebnih ilustracij, kot so slika, kip, risba, fotografija in arhitekturno delo, ki je navedeno v razdelku 2(c)(i) in (ii). V skladu s sodbo ustavnega sodišča indijskega vrhovnega sodišča v Kavalappara Kochuni proti državi Madras (1960), ki je določil pravilo ejusdem generis, kadar splošne besede sledijo določeni besedi iste narave, je razlaga splošne besede omejena na isto vrsto, kot je navedena. Toda pravilo velja le, kadar posebne besede tvorijo a izrazit rod/kategorija med seboj. Slike, arhitekturna dela in fotografije nimajo nobene skupne lastnosti, razen svoje likovne narave, ki jo v enaki meri delijo pisave. Še več, splošna besedna zveza "kakršno koli drugo delo umetniške obrti" sploh ni sledi določeno frazo, tj med drugim slikanje, risanje in arhitekturno delo, kot to zahteva pravilo ejusdem generis. Besedna zveza je bila postavljena kot preostala klavzula za pokrivanje del, ki sicer izpolnjujejo pogoje za umetniško delo. Če bi bil namen zakonodajalca drugačen, bi bila besedna zveza "kakršno koli drugo delo umetniške obrti" postavljena proti koncu razdelka 2(c)(i) ali (ii).

Še en argument Scaria in George navajata, da nobena od mednarodnih pogodb, ki se ukvarjajo z avtorskimi pravicami, tj. Bernska konvencija, Rimska konvencija, sporazum TRIPS, ne omenja pisave izrecno. To točko je odbor za avtorske pravice navedel tudi kot razlog za zavrnitev zaščite avtorskih pravic za pisave v Anand. Vendar odsotnost izrecne zaščite pisav v skladu z mednarodnimi konvencijami ne more pomeniti, da ne morejo biti zaščitene z avtorskimi pravicami. Pravzaprav so si leta 1973 države, ki podpirajo zaščito intelektualne lastnine za pisave, prizadevale uveljaviti Dunajski sporazum o zaščiti črk in njihovem mednarodnem depozitu (»sporazum«). Sporazum je določal:

(1) Varstvo pisav je pod pogojem, da so novost, ali pod pogojem, da so izvirne, ali pod obema pogojema.

(2) Novost in izvirnost pisav se ugotavljata glede na njihov stil oziroma celoten videz, po potrebi upoštevajoč merila, ki jih priznavajo pristojni strokovni krogi.

Sporazuma žal ni bilo mogoče uveljaviti.

Ne glede na to, državah tako kot Združeno kraljestvo in Kanada že zagotavljata zaščito avtorskih pravic za pisavo (nekatere so podrobneje opisane spodaj).

Zagovarjanje avtorskih pravic

Kot je razloženo zgoraj, razdelek 2(c) Zakona o avtorskih pravicah, ki opredeljuje umetniško delo, daje ilustrativno definicijo. Po njem 'umetniško delo' vključuje sliko, kip, risbo, fotografijo ali katero koli drugo delo umetniške obrti. Zlasti za to, da je delo »umetniško delo« po zakonu, zakon ne predpisuje zahtevane stopnje umetniške kakovosti. Zakon o avtorskih pravicah določa zahtevo po izvirnosti v razdelku 13(1)(a), da so umetniška dela, med drugimi deli, avtorsko zaščitena. Uveljavljena načela avtorskega prava določajo, da mora ta izvirnost obstajati v izrazu in ne v sami ideji. Murray v svojem članku Avtorske pravice, izvirnost in konec Scenes a Faire in Merger Doctrines for Visual Work (p.4)  trdi, da če se izraz dela neločljivo zlije z njegovo temeljno idejo, se delo šteje za avtorsko zaščiteno. Indijsko vrhovno sodišče je v prelomnem primeru DB Modak proti Eastern Book Co. je določil standard ustvarjalnosti, ki je potreben za uporabo avtorskopravne zaščite, pri čemer določa, da se delo šteje za izvirno umetniško delo, če vsebuje minimalno količino ustvarjalnosti. V primeru pisav, nekateri trdijo da je podelitev avtorskih pravic nad pisavami lahko enaka podelitvi avtorskih pravic nad črkami, številkami in simboli, ki so nato gradnik jezika. Toda izhod iz te zagate je preprost: zaščititi avtorske pravice samo za tiste pisave, ki so zelo umetniške. Pomembno je, da so avtorske pravice omejene na visoko umetniške pisave, da se zagotovi neekskluzivnost nad osnovnimi gradniki, kot so črke, številke, znaki in oznake. Lahko se sklicujemo na obravnavo pisav v Španija, pri čemer so lahko avtorsko zaščitene le tiste pisave srednje visoke umetniške ravni. Drug primer je primer UK, pri čemer veljajo samo tiste pisave, ki so avtorsko zaščitene in izkazujejo izvirnost izraza ter določeno raven umetniškega znanja in dela.

zaključek

Pravno stališče, da pisav ni mogoče zaščititi z avtorskimi pravicami, je rezultat premajhne analize meril, ki jih določa indijski zakon o avtorskih pravicah. Po mojem mnenju so pisave zaradi zgoraj navedenih razlogov primerne za zaščito avtorskih pravic v Indiji.

Vir: https://spicyip.com/2021/07/fonts-typefaces-are-they-copyrightable.html