V podporo prof. Arul Scaria o obveznem licenciranju za cepiva COVID, zdravila, diagnostiko in druge tehnologije

V podporo prof. Arul Scaria o obveznem licenciranju za cepiva COVID, zdravila, diagnostiko in druge tehnologije

V zadnjih dveh dneh sta bila objavljena dva zanimiva članka o dostopnosti medicinskih izdelkov in metod. Medtem ko je en članek vHindu"je govoril o kapitalizmu in z njim povezanih ovirah za dostop, drugo članek napisal profesor Arul Scaria leta 'The Wire"je nasprotoval pristopu Niti Aayog k dostopu do cepiv in zdravil proti COVID. V svojem članku je profesor Scaria posebej poudaril, da nepripravljenost vlade, da uporabi mehanizem prisilnega izdajanja dovoljenj kot del sheme za dostop do cepiv / zdravil COVID, odraža zelo slabo izbiro politike in ni v skladu z indijskim pravnim okvirom in filozofijo dostopa. Oba članka na različnih ravneh opozarjata na sistemska vprašanja politike, odnosa in pristopa vlade. Zagotavljajo kvalitativne in kvantitativne podatke ter dajejo dobro strukturiran argument o vprašanjih dostopa, ki izhajajo iz vladnih odločitev na makro in mikro ravni.

V tem članku bi rad dopolnil njihova stališča in argumente, zlasti argumente prof. Scaria. Za začetek se je mehanizem prisilnega izdajanja dovoljenj za reševanje nacionalnih problemov uporabljal kot možnost že od 17. stoletja in ni v zadnjem času. Prisilne licence so bile podeljene še pred statutom monopolov, določbe o obveznem licenciranju pa so v indijskem patentnem zakonu obstajale od leta 1889. Sprejete so bile iz angleškega patentnega prava in so obstajale do neodvisnosti in pozneje. Še naprej najdejo mesto v skladu z veljavnim zakonom o patentih tudi po več dopolnitvah. Odkar je prisilno licenciranje prišlo v zakone, je bilo pred pristopom neodvisno podeljenih več prisilnih licenc, ki niso veljale samo za zdravila in zdravljenje. Obravnavali so različne izume, ki bi lahko izboljšali človeško življenje in spodbudili industrijski napredek. Prisilno licenciranje je torej dobro preizkušeno pravno orodje s posebnimi, natančno opredeljenimi cilji.

V preteklih letih je Indija na mednarodnih forumih vedno zagovarjala strogo zaščito in uveljavljanje pravic intelektualne lastnine in igrala pomembno vlogo v izjavi DOHA ter s tem povezanih prilagodljivosti in razlag v interesu javnega zdravja. Čeprav so se določbe o obvezni licenci po indijski patentni zakonodaji uporabljale redko, so jih številne države obravnavale kot primere uravnoteženega pristopa k spodbujanju inovacij in dostopa. Prva splošna prisilna licenca je bila pozdravljena kot zmaga pacientovega dostopa do kritičnega zdravljenja raka in s tem povezanih družbenih in javnih interesov. Omeniti je treba, da je bila samo ena obvezna podelitev licence v Indiji dovolj za sprožitev vrste strateških sprememb v pristopu licenciranja inovacijskih farmacevtskih podjetij, od katerih so mnoga prilagodila svoje programe licenciranja in prilagodila cene indijskemu trgu. Sodstvo je poleg zakonodajnih in izvršilnih ukrepov igralo svojo vlogo tudi pri spodbujanju interesov javnega zdravja in dostopa do zdravil, niti Vrhovno sodišče ni moglo zadržati svojih stališč o vrednosti in pomembnosti zdravstva in človekovih pravic med sestavljanjem patentnega prava, čeprav ta vprašanja v primeru Novartis niso bila neposredno pomembna. V vladnih, znanstvenih in strokovnih krogih so bili na eni strani zoženi patentni zaščiti na eni strani in sistem obveznih licenc na drugi strani idealni ukrepi za spodbujanje dostopa do zdravil in odpravo patentnih ovir za zdravstveno varstvo v Indiji.

Poleg splošnega režima obveznega izdajanja dovoljenj je bila določba o obvezni izdaji dovoljenj v zakonu, ki se nanaša na nacionalne izredne in izredne razmere, razumljena tudi kot nadomestna določba, s katero se skrajša postopek, ko je čas bistven za spodbujanje dostopa do patentiranih izumov. Bilo je razumljeno kot dragoceno orodje v rokah vlade, ki se bo uporabljalo, kadar bodo javno zdravje, javni interes in javno blaginja zahtevali hitro ukrepanje. Medtem ko so vključevale tovrstne določbe v mednarodne režime in nacionalne zakone, so se države, vključno z Indijo, popolnoma zavedale dejstva, da večine patentiranih izumov, ki se nanašajo na zdravljenje in zdravstveno oskrbo, ni mogoče delati brez dostopa do podatkov kliničnih preskušanj, tehničnega znanja in drugih informacije. Medtem ko Indija jamči za te določbe in jih sprejema z različnimi spremembami, Indija ni verjela, da je zaradi vprašanj prenosa tehnologije obvezno licenciranje manj dragoceno. Indijski oblikovalci politik so dejansko menili, da bi prisilno licenciranje olajšalo prenos, razširjanje in dostop tehnologije.

Danes je napočil čas, o katerem se pogosto razpravlja in napoveduje učinkovita uporaba režima licenciranja, toda indijska vlada se zdi previdna, negotova in ne more primerno ukrepati. To je kljub dejstvu, da je podpisnica predloga za opustitev olajšanja dostopa do cepiv, zdravljenj in tehnologij COVID. Ali je to indijsko razsvetljenje, da je tako pozdravljeno prisilno licenciranje v nujnih primerih ničvredno, ali gre za kaj drugega? Zdi se, da nihče ne razume, zakaj indijska vlada ne more ukrepati.

V Indiji vlada zdravstvena kriza in izredne razmere, zato so v velikem obsegu potrebna cepiva s patentom. Prihajati morajo iz držav in podjetij, ki verjamejo v močno patentno zaščito in si prizadevajo za ukrepe, ki jih vodijo patenti. Indija ima dve možnosti: lahko sprejme ukrepe in korake, ki jih predlagajo, ali sprejme strategijo / pristop, ki uporablja prisilno licenciranje, opustitve in druga orodja.

Vprašanja pred Indijo so pravzaprav precej preprosta:

Ali bi morala Indija spremeniti smer, razveljaviti obvezno licenciranje in se osredotočiti na prostovoljne patentne licence, prenos tehnologije in dobavo, da olajša dostop do cepiv in zdravil?

or

Ali bi morala Indija podeliti prisilne licence in jih uporabiti za spodbujanje in omogočanje prenosa tehnologije, dobave in dostopa do cepiv in zdravil iz takšnih ukrepov?

Kot je v svojem članku navedel prof. Scaria, se Indija bolje drži svoje ideologije dostopa, ki jo vodi prisilno licenciranje, in ne sme popuščati na videz nepremostljive ovire za dostop, ki jih predstavljajo države in podjetja, ki močno lobirajo za patente in dobiček iz tega. Interesom javnosti bi bilo najbolje služiti, če bi Indija nehala dvoumiti in bi se držala tistega, kar ji je do zdaj pomagalo olajšati dostop do zdravil. Spreminjanje smeri bi lahko pomenilo opustitev vseh doslej dobljenih bitk za dostop.

Avtor dr. Kalyan C. Kankanala

Reference

1. Poglavje XI, Patentno pravo v Indiji: Ormond, E. Charles, portant Publications (1936), dostopno na: https://archive.org/details/in.ernet.dli.2015.41799, obiskan 30. maja 2021.
2. Oddelki 84, 91, 92 in 92A Zakona o patentih iz leta 1970, dostopno na: https://www.bananaip.com/the-patents-act/chapter-16-working-of-patents-compulsory-licences-and-revocation/, obiskan 3. maja 2021.
3. Bayer Corporation vs. UOI in drugi, dostopno na: https://indiankanoon.org/doc/28519340/, obiskan 30. maja 2021.
4. Novartis AG vs. UOI in drugi, dostopno na: https://indiankanoon.org/doc/165776436/, obiskan 30. maja 2021.
5. Izjava iz Dohe, dostopna na: https://www.wto.org/english/thewto_e/minist_e/min01_e/mindecl_trips_e.htm, obiskan 30. maja 2021.
6. Predlog o opustitvi pravic IP za Svet STO TRIPs, dostopen na: https://docs.wto.org/dol2fe/Pages/SS/directdoc.aspx?filename=q:/IP/C/W669R1.pdf&Open=True, obiskan 30. maja 2021

Vir: https://www.bananaip.com/ip-news-center/in-support-of-prof-arul-scaria-on-compulsory-licensing-for-covid-vaccines-medicines-diagnostics-and-other- tehnologije /