Reshoring: “The Beginning Of De-globalization” Or More Of The Same?

Ponovno objavil Platon

Spremljevalci: 0

Kot poroča Dion Rabouin v Wall Street Journalu prejšnji teden, »najvišji vodstveni delavci v velikih ameriških podjetjih vse pogosteje govorijo o vrnitvi delovne sile in dobavnih verig domov — kar je znano kot 're-shoring' — med klici o zaslužku v drugem četrtletju. Podatki Bank of America kažejo, da je uporaba izraza dosegla rekordno raven, čeprav je le približno četrtina podjetij S&P 500 doslej poročala o dobičku.«

V obvestilu strankam je Savita Subramanian, kapitalski in kvantni strateg pri Bank of America, izjavila: "Omembe podjetij o ponovni podpori so nedavno močno poskočile zaradi izzivov v dobavni verigi in verjamemo, da bodo leta 2020 pomenila začetek deglobalizacije."

To je malo zgodovine, ki se ponavlja.

Že marca 2013 sem na primer v objavi z naslovom »Najboljša cena vs. Najnižji stroški nabave"

»Reshoring« proizvodnih operacij s Kitajske in drugod v Združene države še naprej polni naslovnic. Že decembra 2012 je Apple na primer objavil, da je vlaga 100 milijonov dolarjev za izdelavo nekaterih svojih izdelkov Mac v ZDA. Mesec dni pozneje je Walmart napovedal, da bo poveča nabavo ameriških izdelkov za 50 milijard dolarjev v naslednjih 10 letih. V začetku tega meseca je Wall Street Journal objavil članek o kako je proizvajalec igrač K'Nex preselil večino svojih proizvodnih operacij iz Kitajske v svojo tovarno v Pensilvaniji.

Kateri dejavniki so v letu 2013 spodbujali trend ponovne uporabe?

V intervju, ki sem ga opravil s Kevinom O'Mearo ki je bil takrat višji podpredsednik za učinkovitost dobavne verige pri Preboj, pred tem pa je bil višji direktor logističnih operacij v Severni Ameriki pri Whirlpoolu, je delil tri dejavnike, ki so spodbujali trend ponovnega nakupa. Tisto, ki je najbolj pritegnilo mojo pozornost, je bilo, kako so se podjetja osredotočila z najcenejših virov na najugodnejše. Evo, kaj je rekel:

[Reshoring] se dogaja, verjetno ne toliko, kot se je dogajal hype, vendar se dogaja. Nekaj stvari se je spremenilo. Ena je miselni proces o nabavi z najboljšimi stroški v primerjavi z nabavo z najnižjimi stroški. To je precej dinamična sprememba v miselnem procesu. Mislim, da se je množična naglica k proizvodnji na morju zgodila v času, ko so si ljudje ogledali zelo majhen del celotne dobavne verige – tj. njen proizvodni del – in rekli, da je najceneje, kjer lahko to opravim, v tujini in zunaj odšli so. Zdaj gre veliko bolj za to, kateri je najučinkovitejši in najcenejši način, kako lahko izdelek dam na trg in ga dam na polico, ki je na voljo potrošniku, da ga kupi, in to je najugodnejša nabava. To pomeni, da se lahko nekateri deli dobavne verige dejansko povečajo stroški, tako da se lahko drugi deli zmanjšajo stroški in [boljša] učinkovitost. Zato mislim, da je to prvi in najpomembnejši [zakaj prihaja do reshoringa]. Vedno več ljudi, s katerimi se pogovarjam in so na točkah odločanja o tovrstnih stvareh, bolj razmišlja o nabavi z najboljšimi stroški in ne o najcenejših.

Če najboljša cena ni nujno najnižja cena, zakaj je potem najboljša?

Evo, kar sem takrat napisal:

Obstaja veliko načinov za odgovor na to vprašanje, toda če tvegam, da bom preveč poenostavil, je tukaj moj hitri lakmusov test: najboljša cena je tista, ki vam omogoča, da se hitreje kot konkurenca odzovete na spremembe v povpraševanju in ponudbi, poleg tega pa zniža vašo skupno profil tveganja dobavne verige. Najboljši stroški so torej sorazmerni z večjo odzivnostjo in zmanjšanim tveganjem.

Od leta 2013 se je marsikaj spremenilo. Veliko pa je tudi ostalo nespremenjenega. Če parafraziram Kevina, se reshoring dogaja že vrsto let, čeprav ne tako hitro in razširjeno, kot namiguje hype. Ali bodo leta 2020 »zaznamovala začetek deglobalizacije«, kot predlaga Savita Subramanian, ali bodo nadaljevanje tega, kar se je dogajalo že leta?